GUSTAV FILM

Deklica in drevo

...kaj je zdaj s tisto punčko, ki si je želela kolo, tako rdeče na tri kolesa; želela, da bi ji Miklavž prinesel mufek, takega, kot ga ima Pitihova Polonica: sivega z belim trakom in bingljajočimi cofki?

(Breda Smolnikar)

Filmska pesem za dve duši. Morda meditacija. Pot v tišino.

 

Zgodba:

...kaj je zdaj s tisto punčko, ki si je želela kolo, tako rdeče na tri kolesa;

želela, da bi ji Miklavž prinesel mufek, takega, kot ga ima Pitihova Polonica:

sivega z belim trakom in bingljajočimi cofki?

(Breda Smolnikar)

Filmska pesem za dve duši. Morda meditacija. Pot v tišino.

vlado

Mislil sem, da delamo film o minevanju.

Zdaj vidim, da smo naredili film o tistem, ki ne mine.

Pripoved Deklice je iskala nov prostor onkraj igranega in dokumentarnega -

prikazati resnično, živo prisotnost človeka, ki prehaja v čisto simbolno podobo. Dostojevski opisuje doživetje neke slike, ki prikazuje snemanje Jezusa s križa: občutil je, kot bi ga prav tisti hip sneli, pred njegovimi očmi. Kot bi bil živa priča in gledalec nesmrtne upodobitve obenem. Proust pa piše: 'Lepi so se mi zdeli le tisti prizori, o katerih sem vedel, da niso pripravljeni umetno meni v zabavo, temveč so nujni in neizpremenljivi, kot na primer lepote pokrajine ali lepote visoke umetnosti.'

Danes ne vem več, kaj je bilo prej: so bili najprej Otročki in Popki Brede Smolnikar (in Mali mozaik imen, ki me še pušča s težkim srcem) ? Je bilo srečanje s Štefko ob pisanju njene knjižice v kleti Kinodvora? Je bil prizor Ivanke iz Cvetja v jeseni, meni najljubši med vsemi našimi, vednoprisoten? Je bil nežni dih filmov Helene Koder? Davno odprti Čehov? Ne vem več. Na koncu, to vem, je prišlo drevo, naš hrast točno na sredi med Velikimi in Malimi seli, sam, in deklica, ki je vsako jutro in vsak večer začela hoditi k njemu, jaz pa sem se lahko samo leno spraševal, kaj vse je doživela ... Joni.

Seveda, spet je to ljubezenski film, samo ni kazalo, da jo bo treba pisati z veliko. Ivanka je Joni, ki jo ima rada, podarila staro, preredko knjigo, Portugiške sonete Elizabeth Barrett Browning. In tam notri, v prvem sonetu, sem našel nekaj kakor odgovor na slutnje smrti, ki jih Ivanka s šalo in resnico vsakič vrže v pogovor, in ki so bile del moje filmske meditacije: 'Ugani, kdo te zdaj drži?' 'Smrt,' sem rekla. Ali srebrn glas je zazvenel: 'Ne Smrt, temveč Ljubezen.' V tistem trenutku se je film spremenil, kakor smrt, kakor ljubezen.

bio

Vlado Škafar (Murska Sobota, 1969) piše in ustvarja filme. Bil je soustanovitelj in programski vodja Slovenske kinoteke ter ustanovitelj filmskega festivala Kino Otok.

filmi

1998 – STARI MOST (The Old Bridge – svetovna premiera: Sarajevo FF)

2003 – PETERKA: LETO ODLOČITVE (Peterka: year of decision – s. premiera: Cinema du Réel, Pariz)

2006 – POD NJIHOVO KOŽO (Under Their S.K.I.N. – s. premiera: Crossing Europe)

2008 – OTROCI (Letter to a Child – svetovna premiera: Rotterdam IFF)

2009 – NOČNI POGOVORI Z MOJCO (Nighttime with Mojca – svet. premiera: FID Marseille)

2010 – OčA (Dad – s. premiera: Mostra Internazionale d'Arte Cinematografica, Benetke)

štefka

Mama je zelo rada brala in da je laže brala, si je ob večerih, ko se je štedilnik ohladil, nanj postavila pručko, da je bila čim bližje luči. Bile so to knjige o potovanjih, o davnih kulturah, o svetu, ki ga nikoli ni videla. Imela je v sebi gotovo ene sanje… ampak, veste, takrat so bili drugi čas ...

... bile so Večernice, ki smo jih brali skupaj in sproti komentirali. Govorile so o dobroti, poštenju, trdem delu, mi pa smo se smejali njihovi naivni vzgojnosti in trepetali z njihovimi junaki. Še zdaj se spomnim ene o kmetu, ki je strašno pil in z ženo sta bila brez otrok, vsa vas se je norčevala, pa je potem zaslišala od nekod glas in ga poslušala, naslednji večer je prijazno besedo rekla in ni šel v gostilno in je še eno lepo besedo rekla, pa so prišli otroci…

Resnično se mi zdi, da smo soodgovorni do tega sveta in do soljudi. Resnično sem prepričana. Mi preveč brezbrižno živimo. Ne mislim, da sem slepa in gluha, sploh ne. Ampak ... kdo bo to uredil? Kdo, če ne mi vsi? Mi, eden zraven drugega. Eden naj da roko drugemu. Mogoče sem tudi malo fantast a ne. Mogoče se sploh ne bi bilo treba vznemirjat do take mere, ampak resnično me boli ...

Veliko je seveda stvari tudi skritih, stvari, o katerih ne spregovoriš. Pa vendar bi tako rada, da bi, tudi če sem stara, sebe urejala tako, da bi mi bilo dobro pri duši. Da bi vedela, da ravnam prav. Da skušam vplivat tudi na bližnje tako, da bi bilo prav. Drugače je pa sreča, da imaš ljudi, ki jih imaš lahko rad brez zadržkov.

Kaj bi? Po čem hrepenim? Da bi še kaj lepega videla, da bi morda potovala, mogoče samo na tak travnik še enkrat, drugo leto recimo, nepozabno mi je, take drobne želje imam. Pravzaprav veliko več mislim zdaj o bližnjih kot o sebi.

Danes je tako fantastičen dan! Poglej, kje sediva! Že dolgo nisem videla take narave kot je danes. Ali pa sedela sredi takega travnika. nepozabno! pa vendar ... ob tem živiš realno življenje, ki te čaka čez nekaj ur ... Naučit se moram hodit spet ... (smeh) Vedno znova se moram naučit živet!

Občutek imam, da je taka lepota v tem poslavljanju. Ampak to je ta notranja harmonija, ki jo nosi narava. Zato se mi zdi, da po tem poslavljanju pride zima in potem na novo vzbrsti vse. Pa tudi sebe in svoje razmišljanje prilagajam temu, da je to nekako normalno, da se pripravljam na odhod in da me nič ne bremeni, samo, seveda ... če pa pomislim, da pride nekaj popolnoma nepričakovano, mislim, od bližnjih, ki jih imaš rad, tam pa potem neha to razumevanje z naravo in s tem logičnim vrtenjem ...

In svet je lahko lep.

Vsaj za trenutek ...

Vsaj za trenutek.

bio

Štefka Drolc (Ponikva, 1923). Gledališka in filmska igralka ter pedagoginja. Svojo umetniško pot je začela pred drugo svetovno vojno kot amaterka v Mariboru. Po tečaju gledališke igre pri Franu Žižku je med letoma 1945 in 1947 nastopala v SNG Drama v Mariboru. Pot jo je nesla v Trst, kjer je bila do leta 1959 članica Slovenskega stalnega gledališča. Od leta 1960 dalje je nastopala v SNG Drama Ljubljana. Sodelovala je pri Odru 57 in drugih eksperimentalnih gledališčih. Za svoje gledališko ustvarjanje je prejela številne nagrade, med njimi Borštnikov prstan (1982) in srebrni častni znak svobode Republike Slovenije (1996). Za vlogo Marije Novak v filmu Draga moja Iza pa je bila nagrajena s srebrno areno na festivalu v Pulju (1979). Opazno je nastopila že v prvem slovenskem celovečernem zvočnem filmu Na svoji zemlji (France Štiglic, 1948), pozneje pa najbolj prepoznavno v filmih Matjaža Klopčiča (Na papirnatih avionih, 1967, Cvetje v jeseni, 1973) ter zlasti Vojka Duletiča (Na klancu, 1971, Med strahom in dolžnostjo, 1975, Draga moja Iza, 1979, Deseti brat, 1982). Zapisala se je tudi v kinematografijo BIH z antologijsko vlogo žene v filmu Bata Čengića Slike iz življenja udarnikov (1972).

ivanka

So me klicali v šole, da jim povem o partizanih. Enkrat sem prišla v razred, učiteljica me je predstavila, pa sem začela, veste, otroci, jaz nisem nikoli prijela za puško in preden sem lahko povedala, kar sem si v dobri veri pripravila, da si lahko bil dober in pogumen partizan tudi brez streljanja, je zaklical en fantek: se mi je kar zdelo!

Če se kaj rada spomnim, so tisti časi. Danes se je vse to zapacalo. Tako me boli, ko dajejo vse to v nič, pa sploh ne vejo…

Tistega tovarištva nisem našla v življenju nikoli več. Bila je posebna situacija, bila je mladost, ampak bilo je še nekaj drugega, bila je nova vera, resnična vera, ne tista s prižnice, katere koli oči si pogledal, si jim verjel, umirali so prijatelji vsak dan, ti pa si videl samo dobro… Tako malo od tega je ostalo po vojni…

A naju drevo posluša? Posluša naju, vem.

Pa je šlo tudi skozi viharje. Ampak je hrast! Hrast, ki vzdrži, se bori, vztraja ...

Jesen se bliža. Jesen ... Maš ti rada jesen? Jaz ne ... jesen je lepa, barvno najlepša, ampak jaz sem vedno v jeseni žalostna, kot cigani, ko je lepo vreme jokajo, ker rečejo, potem bo prišel pa dež, pa sneg ... Jaz eno žalost vidim v tem. Poglej, pa je radodarna, vse nam daje, gre tudi počivat, ampak jaz sem žalostna, ker vem, potem bo prišel pa mraz. In drevo bo spalo. Jaz pa ne ... jaz pa ne smem, ne morem ... prespat zime.

A veš,kaj mi je prišlo na misel?

Sreča, da sva!

Sreča ...

bio

Ivanka Mežan (Maribor, 1926). S sedemnajstimi leti se je spomladi 1944 pridružila novo ustanovljenemu Slovenskemu narodnemu gledališču na osvobojenem ozemlju v Črnomlju. Med drugim je nastopila tudi v znameniti izvedbi Molierovega Namišljenega bolnika ('Koliko sem teh namišljenih bolnikov srečala pozneje v življenju ...'). Po vojni je postala članica SNG Drama Ljubljana, kjer je igrala do upokojitve leta 1979. Pozneje je gostovala, zlasti v predstavah Prešernovega gledališča v Kranju, pa tudi v Slovenskem mladinskem gledališču ter na odrih v Celju in Kopru. Leta 1967 je na osrednjem jugoslovanskem gledališkem festivalu Sterijino pozorje prejela nagrado za igro v predstavi Delavnica oblakov Miha Remca v režiji, deset let pozneje pa Borštnikovo nagrado za vlogo Scriccie (Pirandello Velikani z gore, SNG Drama Ljubljana, režija Žarko Petan). Leta 1995 je prejela Borštnikov prstan.

Na filmu je prvič nastopila v Cvetju v jeseni (1973) in ustvarila nepozaben lik potovke Maruše. Istega leta je igrala še v Pavlovićevem Letu mrtve ptice. Večjo vlogo je dočakala v Galetovi Pustoti (1982), pozneje pa nastopala v mnogih epizodnih vlogah vse do danes, zlasti opazno v zadnjem filmu Matjaža klopčiča Ljubljana je ljubljena (2005). Več je nastopala na televiziji, kjer je še danes priljubljen obraz tv nadaljevank in filmov.

Ustvarjalci

nastopajo Štefka Drolc, Ivanka Mežan, Helena Koder, Joni
avtor Vlado Škafar

literarni navdihi Breda Smolnikar
direktor fotografije Marko Brdar

druga kamera Jure Černec

oblikovanje zvoka Julij Zornik
producent Frenk Celarc
produkcija Gustav Film, 100
 

snemalna ekipa Božo Zadravec, Marjan Jelnikar, Frenk Grdin, Rok Grdin, Bojan Ložar, Igor Iskra,

Željko Nedovič, Dušan Celarc, Luka Jauh, Janez Brezigar, Gregor Galjot, Jože Zalar, Žiga Trošt

pomoč pri produkciji Boris Grabrijan, Tončka Jankovič, Igor Grašak, Petra Vidmar, Miki Roš,

Urška Goršek, Mira Celarc, Ira Cecič, Borna Buljević, Mirella Habr, Boris Petkovič, Sandra Ržen

sodelavci v poprodukciji Jurij Moškon, Zoran Mihailović, Rudi Jeseničnik, Arkadena, Media Pakt

čitalec svetlobe Emil Svetlik

oblikovanje Sonja Prosenc

koproducenti Krajinski park Kolpa, MB Grip, Frema

pomoč pri razvoju FidLAB, Marseille

film je sofinanciral Filmski sklad Republike Slovenije

tehnična podpora Viba Film Studio

toyota     Logo 1-kava     oliver     logo ona-on 1     bolha